Še pred dvema desetletjema so bili računalniki samo sanje za večino potencialnih uporabnikov. Bili so izredno dragi in niti ne posebno zmogljivi. Zdaj pa živimo v dobi računalništva, v dobi, v kateri je računalnik že nekaj vsakdanjega. Življenje brez njega si težko predstavljamo. Nekaterim pomagajo pri vodenju podjetja ali obrti, drugim služijo za povezavo s svetom, za izobraževanje in nenazadnje so zelo pripravni tudi za igranje z računalniškimi igricami. Z igranjem igric pa se ne zamoti samo mladina, temveč tudi starejši, ki jih igrice predvsem sprostijo.
Ob vseh teh možnostih sploh ni čudno, da število najrazličnejših programov nenehno narašča. Poznamo programe za urejevanje besedil (kot je tale Machosoft Word - ups, virus Macho na delu), risanje, pisanje, projektiranje in načrtovanje, obdelavo slik, preračunavanje podatkov in še marsikaj drugega. Programi so skratka prisotni v skoraj vseh dejavnostih, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.
Med številne koristne programe pa sem in tja zaidejo tudi nekateri škodljivi programi, ki jim pravimo virusi. Virusi se nenadzorovano razmnožujejo in uničujejo naše dragocene podatke.
Računalniški virus je dobil ime po biološkem virusu. Medtem ko so biološki virus odkrili že v prejšnjem stoletju in ga takoj poimenovali kot povzročitelja bolezni, pa so se računalniški virusi prvič pojavili šele v prejšnjem desetletju. Tema virusoma je skupno predvsem to, da imata oba sposobnost samorazmnoževanja. To je njuna poglavitna lastnost.


V našem servisu vam pomagamo rešiti vse vrste težav z vašim računalnikom. V 90% primerov za "okvaro" računalnika ni kriva strojna oprema računalnika, ampak programska napaka kot je nezdružljiva programska oprema, nameščeni nepravilni gonilniki, največkrat pa so računaliki okuženi z raznimi virusi, trojanskimi konji, črvi, ki se lahko skrivajo v MP3, DivX, igrah in ostalih datotekah, ki si jih izmenjujemo bodisi po internetu, bodisi z disketami in CD-ji.

1. O VIRUSIH

če bi želeli nekomu v nekaj kratkih stavkih povedati, kaj je to računalniški virus, bi ga lahko opredelili kot računalniški program, ki ima sposobnost samokopiranja (to je sposobnost podvajanja na druge programe). Povedali bi še, da se lahko virusi širijo na dva načina: s pomočjo okuženih disket ali z dostopom do drugih računalnikov, s katerimi smo povezani preko modema ali mrež, v katero je vključenih več računalnikov.


1.1. Kratka zgodovina virusov

Leta 1984 je bila prvič omenjena možnost računalniških virusov. Takrat je ni nihče jemal resno. Ko pa se je leta 1986 pojavil prvi virus imenovan brain, je bila to prava senzacija. To senzacijo bi lahko imenovali kar genialnost, seveda če se sklicujemo na besede znanega ameriškega ekonomista Galbraitha, ki je nekoč dejal, da ni genialnost izdelati nov izdelek, ki ga trg potrebuje, ampak ustvariti potrebo po izdelku, ki ga ljudje sploh ne potrebujejo. In računalniških virusov zagotovo nihče ne potrebuje.
Prvi virus brain se je najprej razširil v ZDA in ni imel škodljivih efektov. Le malokdo je takrat v virusih videl veliko nevarnost za podatke v računalniških sistemih. Prvi virusi so bili namreč povečini neškodljivi (izpisovali so npr. le kakšno sporočilo na zaslonu), pozneje pa se je začelo pojavljati vse več virusov, ki uničijo ali spremenijo podatke.
Oktobra 1993 je bilo tako znanih že več kot 3000 različnih virusov. Vendar se število teh virusov več ne povečuje tako hitro, kot se je še do leta 1992. Vodilni protivirusni centri v svetu tako zdaj dobijo v analizo okoli 100 novih virusov na mesec. Poleg samega števila se spreminjajo in stalno izboljšujejo tudi tehnike skrivanja in načini razmnoževanja virusov.


1.2. Ključne zakonitosti

Najprej je treba povedati, da vsi škodljivi programi niso virusi, saj nimajo vsi možnosti samorazmnoževanja. Takšen program je t.i. trojanski konj, ki je v resnici manjši del škodljivega programa, vključen v originalen, splošno uporaben program. Širi se izključno s kopiranjem tega programa. Temu podobna sta tudi logična bomba in črv.


1.2.1. Trojanski konj

To so škodljivi programi, katerih ime izhaja iz starogrške legende in je popolnoma upravičeno. Legenda je znana, vendar naj jo za osvežitev spomina na kratko ponovim. V stari Grčiji sta se pred mestom Troja bojevali dve sovražni vojski. Po destih letih sovražnosti so Trojanci dobili od nasprotnikov v dar velikega lesenega konja. Ta konj naj bi povzročil premirje. Trojanci so se že veselili zmagoslavja, niso pa vedeli, da se znotraj konjskega trebuha skriva sovražna vojska. Ponoči je le-ta skočila iz trebuha in hitro opravila z nesojenimi zmagovalci.
Sedaj pa še nekaj o računalniškem trojanskem konju. To vsekakor ni pravi virus, saj se ne more sam razmnoževati in širiti po računalniku.
Trojanski konj je samostojen izvršljiv program, ki vsebuje uničevalno kodo. Tako kot pri mitološkem trojanskem konju tudi pri računalniških trojanskih konjih od zunaj ne opazimo, da v sebi skrivajo škodljivo jedro. Običajno se sami ne razmnožujejo, poškodujejo ali uničujejo pa podatke na spominskih medijih (diskih). Poleg tega omogočajo nadzor okuženega računalnika na daljavo (preko interneta), najbolj znana Trojanska konja pa sta Back Orifice in NetBus, ki omogočata napadalcu brisanje, kopiranje, upravljanje s programi, skratka popolni oddaljeni nadzor nad okuženim računalnikom.

2. KDO PIŠE VIRUSE?

Računalniške viruse lahko pišejo le programerji z dobrim znanjem računalniškega programiranja. Najpogosteje pripadajo eni od naslednjih skupin:

PROGRAMERSKI EKSPERIMENTATORJI
- to so programerji na fakultetah ali v laboratorijih, v katerih preučujejo računalniške virusi, lahko so tudi hekerji, ki jim je programiranje v užitek, in drugi. če virusi teh izvorov zaidejo v javnost, se to zgodi le pomotoma.

ŠALJIVCI
- to so osebe, ki se z pisanjem predvsem zabavajo. Ti virusi so navadno hudomušni in neškodljivi, čeprav jih ob odkritju kake nove tehnike škodoželjni programerji hitro prikrojijo v zelo nevarne viruse.

ŠKODOŽELJNI PROGRAMERJI
- njihov cilj je popolno uničevanje podatkov iz različnih vzrokov. Med njimi so najpogosteje odpuščeni programerji, programerji iz vzhodnih držav (predvsem Bolgari in Rusi), ki so pogosto izredno dobro oboroženi z znanjem programiranja. Mnogokrat pišejo takšne viruse tudi pripadniki raznih organizacij (npr. virusi Marihuana, Machosoft, Ho Shi Minh itd.).

MLADI PROGRAMERJI
- ti želijo odkriti tehnologijo virusov in niti ne vedo , v kaj se spuščajo. Mnogi med njimi bi se radi s svojim znanjem pokazali pred drugimi.


3. KAJ VIRUSI POčNEJO

Kaj virusi naredijo računalniku oziroma uporabniku, je omejeno le z domišljijo programerja, ki virus napiše.

4. PREVENTIVA, ODKRIVANJE IN ODPRAVA VIRUSOV

4.1. Kje staknemo viruse

Virusi se lahko prenašajo le preko okuženih disket ali preko računalniških povezav kot so modemi in računalniške mreže. Najpogostejši prenašalci virusov so:

OTROCI IN RAČUNALNIŠKE IGRE
- v domačem okolju, mnogokrat pa tudi v podjetjih, je vzrok okužbe otrok, ki starše ali prijatelje prosi, če bi lahko preizkusil novo računalniško igrico. Seveda otroci ne preverjajo programov in zato pogosto prenašajo naokrog vse mogoče viruse. Otrok igrico dobi od prijatelja, jo posodi drugemu, ta mu v zameno ponudi drugo okuženo igrico in tako se zgodba odvija naprej brez konca.

IZMENJAVA DATOTEK PREKO INTERNETA
- V našem servisu opažamo, da imajo največ problemov z virusi, trojanskimi konji in črvi ravno uporabniki, ki si veliko izmenjujeo datoteke preko spleta s pomočjo programov KAZAA, IMESH in podobno...
Pred temu se zaščitimo tako, da namestimo učinkovit ANTIVIRUSNI program, POŽARNI ZID in pa program za odstranjevanje TROJANSKIH KONJEV, ki so še posebej nadležni v zadnjem času. Zelo pomembno je tudi, da kadar surfate po internetu in se vam samodejno odpre Pogovorno okno na katerem nekaj piše v Angleščini ali Slovenščini, vedno kadar niste 100% prepričani za kaj gre, pritisnete na tipko NE oziroma PREKLIČI, v Angleščini NO oziroma CANCEL. Nikoli in v nobenem primeru ne pritiskajte YES oziroma DA, če niste 100% prepričani za kaj gre, ker v tem primeru ste na svoj računalnik najverjetneje namestili trojanskega konja.

V našem servisu smo opazili še eno zanimivo podrobnost. Na enem računalniku je bilo nameščenih več različnih ANTIVIRUSNIH PROGRAMOV. To se ne bi smelo zgoditi, na enem računalniku je lahko nameščen samo EN(1) ANTIVIRUSNI PROGRAM. 100% zaščite pred virusi ni, tudi sam antivirusni program, ki ni redno osvežen (update - an), vam daje le občutek lažne varnosti.
Na svetu je vsak mesec kakšnih 100 novih virusov, Antivirusni program pa lahko zazna in vas obvaruje le pred tistimi virusi, ki jih pozna, zato moramo ANTIVIRUSNI program čimvečkrat osveževati če želimo, da bo svojo nalogo opravljal učinkovito.

POŽARNI ZID ni zid, ki bi vaš računalnik varoval pred požarom, temveč je to program, ki vaš računalnik varuje pred vdori iz omrežja. Tako požarni zid poskrbi zato, da je vaš računalnik v mreži neviden. To je posebno pomembno za uporabnike ki so v Internet povezani preko ADSL in Kabla, ki jim zagotavlja neprestano povezavo. Raačunalnik povezan v internet na ta način in brez Požarnega zidu izgleda približno tako kot če bi vi odšli od doma in pustili vhodna vrata na široko odprta. Kaj se potem dogaja, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati. Razni računalniški zanesenjaki bodo brez problema brskali po vašem računalniku in samo od njihove domišljije je odvisno kaj vam bodo ušpičili.